Že od nekdaj so me privlačili podvigi, ki ti po žilah poženejo adrenalin. Od Windsurfa, do freestyle kajtanja in mega loopov, preskakovanja Zlatnega rata, itd… A človek se počasi naveliča vsega. Na začetku je vse zanimivo in razburljivo, ko pa se prestopi določena meja postane enolično. Zato vedno iščem nekaj novega, še nikoli doseženega, nekaj več…
Ideja, da bi s kajtom prečkal del jadranskega morja od Biograda do Bola, je v moji glavi že nekaj let. A se zaradi neprimernih pogojev (recimo vetra, ki piha z jakostjo od 5 – 25 vozlov) in raznih tehničnih težav, nikoli ni zdela prav zares uresničljiva. Dokler ni mojega zanimanja pritegnila race disciplina. Dejstvo je, da je s to opremo mogoče narediti nekaj, kar ni uspelo še nikomur. Kite race oprema se je namreč v zadnjih letih razvila do te mere, da je ta podvig dejansko postal mogoč. Tako sem za prečkanje uporabil race desko in kite v velikosti 16m, ki pa je bil večino časa prevelik ali pa premajhen. Več o tem pa v nadaljevanju… ☺
V soboto zjutraj smo se z družbo odpravili proti Biogradu. Prvotna ideja je bila, da že dopoldan štartamo proti Braču. Skupaj. Ekipa na jadrnici in jaz s kajtom. Namen je bil, da vsaj pol poti vozimo skupaj. Tako bi dobili občutek, kakšni so pogoji, kako se obnese race oprema, hkrati pa bi mi prijatelji, v primeru kakršnihkoli zapletov, lahko takoj priskočili na pomoč. Vse lepo in prav, če se ne bi pojavili problemi še preden smo se sploh odpravili na pot. Večji del ekipe je namreč zaspal, v naglici smo doma pozabili nekaj opreme, se morali zato vrniti nazaj, za pikico na i pa smo pred Zagrebom naleteli še na zastoj. Tako je bilo moje prečkanje Jadrana že takoj na začetku pod vprašajem.
Ko smo prispeli v Biograd in prevzeli jadrnico je bila ura 14.00, kar je pomenilo, da je moj načrt padel v vodo. Prepozni smo. Razočaranje. Potem pa me je kar naenkrat prešinilo… Zakaj ne bi jaz štartal kar iz Biograda, jadrnica pa bo lepo prišla za mano? V tistem trenutku, se je ideja zdela res vrhunska. Sicer ne najbolj premišljena in niti najmanj splanirana. Vendar pa časa za razmislek ni bilo veliko, odločiti se je bilo potrebno takoj. In tako sem se odločil, da grem. Brez spremstva.
Ko sem zapuščal jadrnico v Biogradu, so me preplavljali mešani občutki. Nekakšna mešanica adrenalina in strahu pred nepoznanim. Še nikoli nisem bil na tem območju, nisem točno poznal poti, nisem vedel kam moram iti in katere smeri se moram držati. Najboljši (in edini) nasvet mi je dal naš skiper Mare. Rekel mi je, naj se zapeljem mimo otokov, nato pa naravnost downwind. Na koncu pa naj pazim, da ne zapeljem na Vis. In sem šel. Zaradi pomanjkanja časa, maestral namreč piha le do 19.00, sem si želel biti čim hitrejši. Da pa bi bil čim hitrejši, sem moral imeti čim manj opreme. Tako je bil moj »survival kit« sestavljen iz dveh plastenk vode zatlačene v neopren, dveh Cornyjev v žepu ter iPhone-a s karto. ☺ V naglici sem seveda pozabil na signalne rakete, jopič, gps in vse ostalo kar bi prišlo prav, ČE slučajno ne bi šlo kaj po načrtih…
Ko sem se oddaljeval od barke sem začel razmišljati. Je ta podvig sploh mogoč? Ni glede na to, da grem prvič, sam in brez izkušenj, to mogoče malo prevelik zalogaj? Vendar pa nisem tip človeka, ki bi kar tako zlahka odnehal, zato sem si rekel gremo…NA VSE ALI NIČ! In tako se je začela moja dogodivščina. ☺
Prvo urico kajtanja je šlo vse po načrtu. Veter je pihal z močjo 20ih vozlov, manjše težave sem imel le pri prečkanju otokov, saj sem nekajkrat zapeljal preblizu obale in ostal brez vetra. Pa sem nekako odplutal naprej do vetra in odprtega morja. Po dveh urah pa se je začela prava akcija. Veter je začel naraščati in dosegel moč cca. 25 vozlov, mogoče tudi več. Morje je besnelo, naredil se je pravi swell. Teh razmer seveda nisem bil vajen, z race opremo in 16ko na 25 vozlov pa tako ali tako kajtaš bolj po zraku kot po vodi. Pa sem si mislil, saj bo šlo…
Dejstvo je, da se je na odprtem morju težko orientirati in moram priznati, da sem bil malo zgubljen. Dojel sem, da je najbolje, da pogledam na iPhone kje sploh sem in kam moram. Sonce blešči, sunki vetra me premetavajo sem ter tja, jaz pa sučem ekran iPhone-a, ki mi nenehno vrti mapo v neki čudni smeri. Kopno je enkrat na levo, enkrat na desno. Kje je cilj? Po občutku, sem bil na na pravi poti. Želim pospravit iPhone, potem pa kar naenkrat BUM TRESK. Zapeljem pod val in zletim z deske. Kajt v loop, iPhone pade z vrvice, Cornyji in plastenka vode plavajo po vodi, deska pa se skriva nekje med swellom. Nikjer nobenega, kopno je mini pikica nekje v daljavi, jaz pa prestrašen kot še nikoli v življenju. Vedel sem, da moram ukrepati hitro in se čimprej rešiti iz na videz nemogoče situacije. Bil sem tik pred tem, da končam moj podvig in pokličem pomoč. Pa ne vem niti koga…
Seveda mi pomaga moja trma. ☺ Nekako uspem rešiti kajt, začnem pobirati stvari po vodi in na koncu pridem še do deske. Še malo v šoku se odpravim naprej. Še prej popijem vso vodo (ne ravno najboljša poteza) in pojem Cornyje. Takrat se mi je zdelo, da bo to bolj uporabno v mojem želodcu, kot pa izgubljeno nekje sredi morja. ☺ iPhone pospravim za neopren in se odločim, da bo samo še za nujne primere.
Nadaljevanje je težko, saj je swell res zahteven, vetra pa preveč. Po cca. 2,5 urah potovanja se vse skupaj umiri, veter pade na mejo glisiranja. V tistem trenutku se zavem, da nisem niti na pol poti, da ni vetra in da nimam ne hrane niti vode! Začnem se spraševati, zakaj sem tega podviga sploh lotil. Počasi obupujem. Veter pa tudi. Gledam na obalo, če je sploh možno kje pristati a vidim le skale in klife. Vem, da je nemogoče. Če bi slučajno uspelo preživeti meni, oprema zagotovo ne bi. In tako se mučim naprej, popolnoma brez volje in do konca izmučen. Potem zagledam jadrnico. Uporabim zadnje moči in kajtam za njimi. Z rokami jih maham in se derem, da potrebujem vodo. Gledajo me kot fatamorgano in se verjetno sprašujejo od kje sem se vzel. Kazati mi začnejo pločevinke piva in se smejati. Ok, res sem nenormalno žejen, vendar pa pivo RES ni moja najljubša pijača. ☺ Še enkrat se jim zaderem da hočem WATEEEEER. In evo, naravnost pred mano prileti 1,5L mrzle vode. Olajšanje. Vsaj od žeje ne bom omagal. Zahvalim se in odkajtam naprej. Niti približno se mi ne sanja, koliko imam še do cilja. Po svojih amaterskih izračunih sem predvideval, da bom na Bolu nekje okoli 18.00 in da bom prevozil cca. 100km. Seveda so bili ti izračuni popolno napačni, saj se je veter ves čas spreminjal, nisem mogel vozil direktno v krmo, itd.…
Medtem se je veter nazaj okrepil, jaz pa sem dobil nov val energije in volje. V tem delu pogledam na iPhone in vidim, da je moja povprečna hitrost tudi do 45kmh. Nadoknadim večino izgubljenega časa, saj sem vsaj 1h uro vozil s polno hitrostjo. Potem pa v daljavi zagledam Hvar. Preplavili so me nepopisni občutki sreče. Začel sem uživati v vožnji in stopnjevati tempo. Vedel sem, da moram pohiteti, saj me drugače lahko ujame tema, kar pa se sigurno ne bi dobro končalo. Otoku sem se hitro približeval, vozil sem cik cak od Šolte proti Hvaru. Vmes so me pozdravili še delfini, in nekaj časa plavali ob meni. Kot da bi bil to znak, da nekdo bdi nad mano...Hmh…
Prišel sem do Hvara, kjer sem se taktično držal obale. To področje poznam in vem, da je veter tam najmočnejši. Kljub temu pa veter pade na 5 vozlov. Komaj se še premikam. Pomeni to konec? 1h pred ciljem? Nemogoče! Spet pride na plano moja trma. Začnem pumpat kajt in race desko kolikor je možno. Noge pečejo, podplati in roke so ožuljeni, jaz pa le stisnem zobe in upam, da bo proti Bolu spet zapihalo. Hvala bogu se nisem zmotil. Po cca. 30 minutah mučenja, zapiha pravi Bolski veter. V tistem trenutku sem vedel, da bom prišel do cilja. V daljavi zagledam zlatni rat, moj najljubši kajt spot. Samo še nekaj kilometrov me loči do cilja. V tistem trenutku, sem bil najsrečnejši človek na svetu. Končno zagledam prijatelje, ki me že nestrpno čakajo v Kite Centru. Pristanem kajt. Noge me komaj držijo, skoraj ne morem hoditi. Nobeden ne more verjeti, da sem prišel z Biograda. Sliši se tako nemogoče, da se večina le smeji. Res mi ne verjamejo. Za nejeverne Tomaže zato izvlečem iPhone in jim pokažem mojo pot. Šele to jih prepriča. Pol ure po pristanku veter ugasne. Zgleda, da me je nekdo res spremljal. ☺
Ta večer seveda proslavimo v stilu. Ko zaključujemo večer in je ura nekje 2 zjutraj, prispe še moje spremstvo – jadrnica. Vsi še bolj izmučeni kot jaz! ☺ A brez njih, mi podvig ne bi uspel! Zato se zahvaljujem skiperju Maretu in Anžetu za pomoč, Neži za motivacijo, Adi, Roku in Meti pa za moralni support. Žigi na Bolu se zahvaljujem za oblačila, Iztoku pa za Bacardi! ☺ Hvala še Toniju, ki mi je nesel desko do apartmaja in Studiu Alive za odlično telesno pripravljenost! Aja…pa staršem za potrpežljivost! ☺ Hvala tudi vsem ostalim, ki ste verjeli vame in me pri vseh, na prvi pogled nemogočih podvigih, vztrajno podpirali!!!
Seveda so prihodnosti v načrtu še hujši izzivi. Seveda tokrat z boljšo organizacijo in malo več poudarka na varnosti. Guiness world record je 369.71 km in če najdem primerno ruto, ga drugo leto definitivno poskušamo podreti! Vabljeni vsi zainteresirani!
Miha Lenasi
